A niso samo otroci in mladostniki slabo socializirani. Asocialno vedenje je moč opaziti na vsakem koraku. Kakšen odstotek ljudi je slabo socializiran, je težko oceniti. Pa vendarle je dovolj visok, da se vsakdo kdaj sreča z asocialnim obnašanjem sočloveka. Kje so vzroki za negativno socializacijo? Uf, to je tema za celo knjigo. Zelo pomembna tema, o kateri se je potrebno veliko pogovarjati in pisati in kljub temu, da sem ta zapis začela z omembo slabe ali negativne socializacije, le-ta vendarle ni njegova osrednja tema. Pisala bom o nečem drugem.
V tem zapisu bi vam rada predstavila nov pogled na socializacijo. Novo definicijo socializacije. Definicija, ki močno presega obstoječe dojemanje socializacijskega procesa. Pisala bom o sonaravni socializaciji.
Pred dnevi smo z mojima fantoma pohajkovali po naši mali dolini. Bilo je ravno po obilnem dežju, zato je skozi njo tekla reka Radenščica, ki pa v suhem obdobju presahne. Bilo je tako lepo, opazovali smo dve rački, parček, ki sta čofotali v plitki vodi. Opazovali smo žabji mrest v veliki luži in prisluškovali ptičjemu petju. Nabrali smo tudi regrat za kosilo. Fanta sta mi pripovedovala, kako je voda, ker je v preteklih nekaj dnevih prestopila bregove, z regrata odplaknila vso gnojnico, ki so jo kmetje razlili po vseh travnikih naše doline. Moje veselo rapoloženje se je v trenutku razblinilo.
Spomnila sem se namreč dejstva, da zeleni travniki pomenijo, da zemlja ni rodovitna. Gnojenje z gnojnico v tla prinaša samo bakterije. Gljiv, ki so nujne za rodovitnost zemlje, na travnikih ni. Zemlja, poraščena samo s travami, je zadnja stopnja pred puščavo… Ali prva stopnja po puščavi… Saj veste, kako nastaja ekosistem? Čisto na začetku je skala, nato trave enoletnice, potem trajnice, grmovnice in nazadnje drevesa. Šele, ko se pojavijo drevesa, je pripravljeno okolje, v katerem lahko preživijo sesalci, torej tudi človek. Prej pa ne. No, mi smo s svojim načinom obdelovanja zemlje ta proces zavrteli nazaj. Sedaj smo na stopnji ‘predpuščave’ – zeleni travniki. Premišljevanje o katastrofalni okoljski situaciji, v kateri se je znašla naša družba, me je pripeljalo do spoznanja, da ni dovolj, da se človek socializira samo v človeško družbo. Mora se socializirati v ves naravni svet. V naravno okolje, ki ga obkroža. Ni dovolj, da postane konstruktivni del samo človeške družbe. Postati mora tudi konstruktivni član naravnega ekosistema.
Prav to pomeni izraz sonaravna socializacija. Sonaravna socializacija ne poskrbi samo za to, da otrok spozna družbo, katere del je, njene vrednote, prevladujoče ideje in prepričanja ter kako naj se v njej obnaša, da bo vanjo vnašal mir, harmonijo in napredek. Sonaravna socializacija otroka nauči tudi razumevanja naravnega sveta – prsti, voda, rastlin, živali – ter kakšen odnos vzpostaviti z njimi, da bo okolje in njegovi člani – človek, živali in rastline – zdravi.
Lahko napišem, da je negativna sonaravna socializacija, čeprav ta pojem še ni uveljavljen, prisotna v največji možni meri. Ne spoštujemo zares izkušanj in doživljan sočloveka, kar se lepo odraža v npr. šolskem sistemu, ki ne upošteva zakonitosti psihološkega razvoja in izvaja vedno večji pritisk na otroke. Pravzaprav je celoten sistem zastavljen tako, da spodbuja egoistične plati človeka. To se spet odraža v zahtevah šolskega sistema, ki spodbujajo tekmovalnost in vrednotijo otroke in mlade glede na višino ocene. Tekmovalnost v človeku zbuja celo paleto občutkov, ki botrujejo njegovemu obnašanju: strah, negotovost, potreba po dokazovanju, pohlep itd. Ni težko opaziti družbenih pojavov, ki so odraz teh negativnih občutenj in čustev: gonja za materialnimi dobrinami, potrošništvo, pasivnost, prelaganja odgovornosti za lastna dejanja in odločitve na druge, čisto pri vseh stvareh je v središču denar in dobiček itd.
Zelo podobno je z našim odnosom do naravnega okolja. Ta odnos temelji na izkoriščanju in pridobivanju. Saj ne vem, kje naj začnem z naštevanjem. No, pa dajmo pri obdelovanju zemlje. Kmetijstvo. Vedno več pridelka na čim hitrejši način: pridelava na veliko, z umetnimi gnojili in kemičnimi škropivi, kar siromaši zemljo do te mere, da smo jo pripeljali skorajda do puščave, o čemer sem pisala zgoraj. Tudi z živalmi se ne godi nič bolje. Naš odnos do njih ni odnos sodelovanja, temveč izkoriščanja. ‘Šopamo jih z antibiotiki in hranimo z močnimi živili, da se čimhitreje zredijo, kar za nas pomeni veliko mesa v najkrajšem možnem času. Zemljo, rastline in živali dojemamo kot predmete, stvari, ki jih lahko uporabljamo, kot se nam zahoče. To je realnost in z njo se je treba soočiti. Na srečo smo vsaj na Zahodu odpravili sužnjelastništvo in otroško delo. Seveda to velja, če se ne spustim na področje slavnih ‘teorij’ zarote. Naš finančni sistem ‘prekleto’ močno spominja na obliko suženjstva. Dovolj o negativnih plateh sonaravne socializacije. Dajmo si še pogledat, kako v praksi izgleda pozitivna sonaravna socializacija.
Človek, ki je zdravo sonaravno socializiran poseduje vse socialne veščine, ki jih uporablja v odnosu do soljudi in skupnosti, katere del je in o katerih je govora v zapisu z naslovom 'Poznate teh 16 socialnih veščin, ki naj bi jih osvojil otrok?'. Najdete ga na teh straneh. Poleg tega, zdravo sonaravno socializiran človek svojega okolja, rastlin in živali ne dojema kot nekaj samo po sebi umevnega, njemu na razpolago, da jih izkorišča, temveč ga zanima njihovo blagostanje. Deluje in živi tako, da med njim in naravnim okoljem (zemljo, rastlinami in živalmi) obstaja ravnotežje, ki ga zaznamuje neke vrste izmenjava. Prizadeva si za vzpostavitev naravnega kroga med njim in svetom okoli sebe.
Kako bi to izgledalo v praksi?
Začne se seveda v družini. Starši otroku omogočimo, da se na nas varno naveže in razvije zaupanje v nas. To zaupanje se bo kasneje preobrazilo v samozaupanje in otroku omogočilo, da bo samozavestno hodil skozi življenje. Z otrokom preživljamo veliko svojega časa in v odnos z njim vlagamo svojo energijo v obliki skrbi zanj, skupnega branja, sprehodov, opravljanja domačih opravil, skrbi za živali, izletov, pogovorov itd. Tako ustvarjamo povezanost in s tem zdrav in spoštljiv, ljubeč odnos. Skratka, gradimo na psihološki zrelosti otroka.
Hkrati s potekom procesa psihološkega zorenja, otroku ‘predstavimo’ naravni svet, ki nas obkroža. Spznavamo rastline in živali, hodimo na izlete v naravo, ga učimo o zdravi prehrani, od kod prihaja naša hrana, kako skrbeti za zemljo, da bo rodovitna, kako skrbeti za rastline, da bodo zdrave in polne hranljivih snovi. Učimo ga, kakšen odnos vzpostaviti do živali, da bo prišlo do izmenjave in ne izkoriščanja. Učimo ga, da je človek del ekosistema in da je naravni svet, Zemlja, povezana celota. Če ‘zboli’ en delček tega ekosistema ima to vpliv na celoten ekosistem.
Stik z naravnim okoljem je za človeka zdravilen. Na vseh nivojih, fizičnem, čustvenem, mislenem in duhovnem. Stik z naravo lahko pripomore tudi k zdravi socializaciji v naš, človeški svet, kot protiutež vsej negativni socializaciji, s katero sem začela ta zapis.