Danes se vsi tako radi pritožujemo, češ da je naša družba polna egoistov in da pozabljamo na dobrobit skupnosti. Prav paradoksalno je, da gre egoizem vsem tako na živce, svoje otroke pa vzgajamo točno tako, da svoje egocentrične narave, ki je naravna stopnja razvoja, ne bodo mogli preseči. In bodo zrasli v egoiste. Malodane vsi posamezniki, ki sestavljamo to družbo, smo bolj ali manj egoisti. Večina se zagotovo nagiba k ‘BOLJ’. Nimamo občutka za soljudi in skupnost.
Ali veste kje in kdaj se otrok uči pripadnosti neki širši skupnosti? V družini in to v zgodnjem otroštvu. Ko starši odgovorimo na njegovo potrebo po navezovanju. Ko z njim preživljamo čas, se crkljamo, pripovedujemo zgodbice, hodimo skupaj na izlete, opravljamo vsakodnevna opravila, se zvečer pred spanjem pogovarjamo o dnevu, ki je za nami. No, tako. Med starši in otrokom se stke najprej čutvena vez, potem pa še miselna. Duhovna vez je pa itak prisotna med vsemi bitji, pa če se je zavedamo ali ne. Za ta zapis sta pomembni predvsem prvi dve.
Zdrav čustveni odnos med starši in otrokom je nunjo pomemben za mnoge stvari: da otrok razvije zdravo samozavest, da se rad uči, da razvije sposobnost samostojnega mišljenja, pa tudi za razvoj empatije. Ja, prav ste prbrali, za razvoj empatije.
Kako se razvija empatija? Preko vzpostavljanja odnosov. Odnos je vzajemna stvar. Če boste vi začutili vašega otroka, bo tudi on začutil vas. Če boste vi odgovorili na otrokove potrebe, bo on sledil vašim usmeritvam. Če boste prepoznali njegovo svojskost in individualnost in razvijali njegove potenciale, bo on prepoznal vašo modrost in postali boste njegov navdih. Empatija ni zgolj samo sposobnost, da se znaš vživeti v kožo drugega. Empatija je mnogo širša sposobnost ali stanje duha, ko imaš tako razvite zaznavne sposobnosti (ki niso projekcija tvojih lastnih občutkov in idej), da enostavno začutiš, kdo v svoji globini je sočlovek ali kako moraš postopati v življenju, da bo potekalo v konstruktivno smer. Takrat si blazno odprt. Tudi za vse vrste negativne navlake drugih ljudi. Zato je ključnega pomena, da se tvoj ego prelevi v samozavedanje. Da veš, kdo si, katere so tvoje močne in katere šibke točke, kje so tvoje meje, kateri so tvoji cilji, vrdnote, vizije. Skratka, občutljivost brez ‘prizemljitve’ tj. notranje integritete in suverenosti, se spremeni v svojevrsten egotrip. “Oh, jaz sem tako blazno občutljiva, da ne shendlam negativnosti drugih ljudi.”
Občutljiv človek, ki ima notranjo suverenost, je kos malodane vsemu. Vzdržljiv je in moder hkrati… Ve, kako mora v življenju postopat, česa se lotit in česa ne… Zna skrbeti zase in ve, kako pomagati drugim. Nazaj k egoizmu.
To, da starši ne prepoznamo otrokovih potreb in potencialov in ga vzgajamo tako, kot narekujejo družbene navade, je svojevrsten egoizem. Namesto, da bi se zares posvetili temu, kdo otrok je in kaj potrebuje, se poslužujemo vzgojnih in učnih trikov, s katerimi poskušamo otroka nekako stlačiti v kvadratek, ki lepo paše v našo življenjsko shemo.
Kako naj egoistična vzgoja pomaga otroku, da bo presegel svoj egoizem? Ne more. Razen, če sta otrokovi bolečina in trpljenje tako veliki, da postaneta orodje za preseganje egoizma. Tudi to se lahko zgodi, vendar je redko, a ko se zgodi, priča o veličini otrokove/človekove duše. Večina otrok pa pač zraste v večje ali manjše egoiste, kar se odraža v našem družbenem življenju, kjer sta denar in materialno blagostanje največji vrednoti, sledi jima lov za večno mladostjo in vitalnostjo ter status v družbi, torej občutek, da sem oh in sploh, ker me vsi opazijo. Svoje prispeva še narava sistema na sploh, ki nagrajuje ravno tiste, ki so najbolj egoistični.
In na koncu itak tudi mi starši fašemo učinke svoje vzgoje. Eden izmed teh rezultatov je preživljanje zadnjih let na tej zemljici v domovih za ostarele. Izven družinskega kroga. In po mojem je večini to kar ok…. ker verjetno globoko v sebi vedo, da si drugega niti ne zaslužijo.
Ne vzemite napisanega preveč osebno. Pišem na splošno… Vsak zase pa ve, kje stoji v tej ‘zgodbi’.
Egoizem, egoizem...
Uncategorised