Vsi vemo, da imajo mnogi otroci težave pri šolskem delu. Ne razumejo snovi, težko si jo zapomnijo in posledično se, logično, nočejo učiti. Na trgu je mnogo izobraževanj in tečajev, ki naj bi nas starše podučili o tem, kako otroku olajšati učenje, da se bo lažje in bolj učinkovito učil.
Včeraj mi je tako na časovnico priletela ena reklama, ki ponuja eno izobraževanje za starše, ki bi jih podučilo o tem, kako naj otroku pomagajo, da bo lahko ‘odklenil’ svoj učni potencial. Ok, pa poglejmo, kaj je to in sem kliknila na povezavo na predstavitev izobraževanja. Berem besedilo in…. No, ne vem, kaj naj si mislim o prebranem. Khmmmm. Avtor izobraževanja namreč sposobnost učinkovitega učenja definira kot sposobnost pomnjenja velikih količin informacij. Dodaja, da zato otrok potrebuje tudi učne strategije, s katerimi bo na novo osvojeno znanje z njim ostalo za vedno.
Moram reči, da sem bila kar precej zaprepadena nad to definicijo sposobnosti učinkovitega učenja. Kadar me popade kakšna taka nejevera, zadevo predebatiram z možem. Ko je slišal zgoraj omenjeno definicijo sposobnosti učinkovitega učenja, je izstrelil: »Pa saj to je teren umetne inteligence!« Ja, saj res! Meni se je vse skupaj sicer zdelo prav bedasto, torej, da otrokov učni potencial leži v pomnjenju velikih količin informacij, ni mi pa padlo na pamet, da je pomnjenje velikih količin informacij, pravzaprav domena umetne inteligence.
Danes lahko do katerekoli informacije prideš skorajda samo z enim klikom. No, včasih z desetimi kliki. Katera so evropska gorovja? Kdo je bil Henrik VIII? Kdo je izumil žarnico? Brižinski spomeniki? Koliko prebivalcev ima Nemčija? Malenkost! Par klikov, pa je. Še več, obstajajo appi, ki ti spišejo cel članek. In to na različne načine! S prijaznim tonom. Ali pa s tonom, ki bralca prepričuje. Ali čisto znanstveno. Ni da ni.
Ampak, umetna inteligenca, sploh ni tako inteligentna. Je vsaj omejena, če ne celo neumna. Recimo, če v kakšen app, ki ti napiše članek, vtipkaš kar svoje ime, se boš ob rezultatu nasmehnil/a. Namreč, ne boš se prepoznal/a v napisanem. Umetna inteligenca nima pojma, kdo si ti. Resda ti lahko ponudi verodostojne podatke o nečem objektivnem, recimo število prebivalcev določene države, a ko se dotakne konkretnih pojavov, konkretnega življenja, pade na celi črti. Hmmmm, kako naj to razložim, da bo bolj jasno? Najbolje bo, da si pogledate spodnji video.Pomnjenje velikih količin informacij NI učni potencial otroka. Nikakor ne. Za to imamo računalnike. Pika. Otrok je neskončno več, kot ’kufer’ za shranjevanje podatkov. Neskončno več. In tudi njegov potencial je neskončno globlji od pomnjenja informacij.
Torej, iz učnega procesa bi v res veliki meri lahko izločili pomnjenje informacij. Nekaj stvari si za normalno funkcioniranje vendarle moramo znati zapomniti, ampak teh ni veliko. Nihče ne bi bil na škodi, če bi iz učnega procesa odstranili piflanje. Namesto piflanja moramo otroke naučiti razmišljati.
Razmišljanje, samostojno razmišljanje.... Jaaaa, to je eden izmed potencialov otroka. Razmišljanje na podlagi konkretnega življenja. V praksi. Na podlagi lastnih čutnih zaznav. Tega umetna inteligenca ne zna. Slej kot prej nekaj zgreši in potem je za vraga ne moreš prepričati, da popravi napako. Bogi tisti stric iz zgornjega videa. Njegova pametna asistentka ni imela pojma, kaj se z njim dogaja, zato mu ni mogla pomagati.
Kaj so še potenciali otroka poleg razmišljanja na podlagi lastnih zaznav? Samozavedanje. Samorefleksija. Humanost. Pa sočutje. Empatija. Pa saj to ni nekaj neznanega. To vsi poznamo, mar ne?
Ampak zakaj se morajo potem otroci piflati informacije, ki jih je iz leta v leto več in do katerih lahko pridejo z enim klikom, medtem ko bi lahko razvijali sposobnosti empatije in samorefleksije, recimo?