Enkrat na teden se z mojima fantoma odpravimo na prav poseben kraj, kjer se učimo tistega, kar jima predstavlja največji izziv.
Vsak otrok ima pri učenju svoj izziv. Nekateri imajo težave z računanjem, drugi z branjem, tretji s pomnjenjem. Pač, ljudje smo si različni. Če pri učenju prevladujejo teme in dejavnosti, ki otroku delajo težave - še posebej zato, ker mu delajo težave - potem se stvari še poslabšajo. V skrajnem primeru se v otroku vzpostavi takšen odpor do učenja, da se enostavno noče več učiti. Pika. A ni treba, da je tako.
No, mojemu Kju največji izziv predstavlja branje. Nikoli ga nisem silila brati, ker imam neomajno zaupanje, da se bo naučil brati, ko bo na to pripravljen.
Zagotovo bo nekega dne napočil trenutek, ki bo v njem sprožil ravno pravšnjo motivacijo, ki mu bo dala fokus in vztrajnost, s pomočjo katerih se bo naučil dobro brati.
Je pa moja naloga, da ga vedno znova 'nežno opomnim' na to, da branje obstaja.
Otrok se mora učiti 'zoprnih' tem in razvijati sposobnosti, ki mu predstavljajo izziv, v okolju in vzdušju, v katerem se počuti dobro in v njem uživa. Recimo, nekako 2/3 uživanja in 1/3 zoprnega truda.
Tako z mojima fantoma vedno vadimo branje v prav posebni učilnici -učilnici brez sten.
Najprej si pripravimo 'cekar', v katerem so potrebna 'orodja' za učenje. Nato pripravimo prigrizek, ker lačni se res ne moremo učiti, na povodec privežemo našega Frčota in se odpravimo na pot.
Po približno pol urice prispemo na cilj.
Sok za fanta, kava zame, lep razgled in..... malo branja. Potem pa še... juuupiiii..... ziiipline!
Obisk najlepše učilnice je postal naš tedenski obred. Fanta se ga zelo veselita. In verjemite, čisto nobenega jamranja, ko morat prebrati celo poglavje!
