V zadnjih desetletjih se je med ljudmi uveljavilo prepričanje, da mame ne moremo biti dobre učiteljice, ker smo mame. Zato, ker naj ne bi imele avtoritete nad otroci. To prepričanje ni le napačno, odraža tudi skrita, podzavestna prepričanja. Katera?
1. Otroci mam ne poslušajo.
2. Otrokom je učenje odveč, zato potrebujejo avtoriteto, ki jih nekako prisili v učenje.
3. Poučevanje ni del starševske vzgoje.
4. Poučevanje je neko specialno področje, ki ga obvladajo zgolj tisti, ki so specialno za to izobraženi.
Te ideje so nastale v okviru določenega družbenega razvoja, ko so institucije postopoma prevzele monopol nad vzgojo in izobraževanjem. Otroke so iztrgale in naročja družine in jih postavile v institucije – vrtce in šole. V modernem času je ta proces napredoval do te mere, da otroci večino časa preživijo v vrtcih in šolah. Družinski odnosi se zato krhajo in postajajo mlačni ali pa polni stresa. Logično, mar ne? Če želiš z nekom imeti dober odnos, moraš vanj vlagati svoj čas in energijo. Tako kot v vsak drug projekt.
Hvala bogu imamo tudi znanje, ki nam pomaga izstopiti iz te situacije. To znanje nam nudi znanstvena teorija, ki jo je postavil sir John Bowlby. Imenuje se ‘teorija navezanosti’. Kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld jo je še bolj izpopolnil. Teorija navezanosti govori o tem, da imajo otroci naravno potrebo po navezovanju, odrasli pa instinkt, da na to potrebo odgovorimo. Če vas zanima kaj več o tem, je na naši spletni strani na voljo izčrpno spletno predavanje o teoriji navezanosti.
A zdi se, da smo starši ta instinkt tekom družbenega razvoja potlačili ali celo izgubili. Otroke tako z lahkoto prepuščamo institucijam, da se včasih sprašujem, ali sploh smo še naravna bitja. Ko pa smo očitno izgubili najbolj naraven instinkt skrbi za svoj podmladek. A ni to čudno?
Ampak dobro, nazaj k naslovnemu vprašanju. Zakaj je mama lahko najboljša učiteljica? Tudi tega nas uči teorija navezanosti. Mame, če smo v stiku same s sabo, imamo prirojen instinkt, da kar se da optimalno poskrbimo za svoje otroke. Če to storimo, se bo otrok na nas navezal. Če je otrok na nas varno navezan, nam bo zaupal. Če nam otrok zaupa, smo mu zgled. Če smo mu zgled, nas otrok upošteva in z veseljem sprejme naše vodstvo. A si predstavljate, kako lahko je ob takih pogojih otroka poučevati? Nadvse lahko! Tudi v primerih, da ga moramo poučevati totalno brezvezne in odveč in preabstraktne stvari. Samo malo bolj se moramo pri tem potrudit, pa je.
Torej, mame smo lahko najboljše učiteljice svojim otrokom. Pravzaprav bi mame morale biti najboljše učiteljice svojim otrokom. To je naša naravna vloga in naloga. Vloga učitelja bi morala dopolnjevati vlogo mame. Učitelj lahko vstopi v otrokov učni proces šele takrat, ko mami zmanjka znanja, to je ponavadi, kadar si otrok želi usvojiti kakšno specialistično znanje. Recimo, jaz moje hčere pri najboljši volji ne morem naučiti igranja na violino. Zato hodi v uk k mojstrici violine. Lahko pa jo učim jezikov, zgodovine, geografije, vrtnarstva, in še kaj bi se našlo.
To je naravno stanje in naravni red učenja in poučevanja. Narava je staršem dala fantastična orodja za vzgojo in poučevanje. Fantastična! Starši smo žal sprogramirani tako, da verjamemo, da poučevanje ni naša naloga, temveč naloga učiteljev. Na žalost! Resnično ne vemo, kaj zamujamo.
Zakaj je mama lahko najboljša učiteljica?
Uncategorised