V zadnjih dveh desetletjih je digitalizacija prodrla v skorajda vse pore našega družbenega življenja. Nekateri so navdušeni in jo pozdravljajo. Drugi se je branijo z vsemi štirimi, saj jih skrbi njen vpliv na človekovo blagostanje. Je skrb upravičena, ali gre pač za nesposobnost ohranjati korak s časom?
Dejstvo je, da vsi, tako mladi kot stari, veliko časa preždimo pred ekrani, bodisi s pametnimi telefoni v rokah, bodisi pred računalnikom. Velik del službenega dela, zahteva računalnik. Knjige in s tem znanje na vseh področjih, se iz fizične dimenzije selijo v virtualo. Celo finančne obveznosti lahko opravimo preko spleta, za kar potrebujemo računlnik. Skratka, računalnik in pametni telefon sta postala nepogrešljiva. Kmalu še plačevati ne bomo mogli brez slednjega. Popolnoma smo postali odvisni od digitalizacije. Če se zgodi kakšna zelo močna sončna nevihta, ki bi lahko popolnoma uničila električno napeljavo in s tem digitalizacijo, bi naša civilizacija v trenutku padla v brezno teme. Predstavljate si, koliko znanja, ki ga imamo ‘shranjenega’ v virtualnem oblaku, bi v trenutku izginilo.
Kljub temu 'doom' scenariju, brez digitalizacije ne gre več. Ampak, kako to vpliva na človeka?
Sevanje digitalnih naprav in anten, ima velik vpliv na delovanje fizičnega telesa. Ta vpliv je subtilen, a se zažre globoko. Fizične posledice digitalizacije bodo vidne šele v prihodnosti. Kaj pa čustvene in mentalne posledice? Tudi te so znane. Ekrani zasvajajo… To je znano in nihče več temu ne oporeka. Ljudje od njih postajamo odvisni. S čustvenega vidika to pomeni, da počasi izgubljamo veselje do stikov v živo in konkretnega doživljanja čutnih vtisov v naravi, kot so šumenje reke, ki te sprošča ali čutenja sončne toplote, ki te pogreje. Raje delamo selfije in jih objavljamo na socialnih medijih, v pričakovanju, oh tako zaželenih, lajkov. Virtualni svet je ukradel našo pozornost, naša čustva, naše misli, zato počasi izgubljamo občutek za realen svet. Slej ko prej nas bo realen svet na to opomnil. In verjetno bo ta opomin zelo boleč.
Poleg tega obstajajo tudi raziskave, ki so ugotovile, da ekrani in virtualno udejstvovanje ter zanašanje na digitalne naprave, povzročajo prezgodnjo demenco. Ker ljudje postajamo miselno leni. Mašine sedaj mislijo namesto nas. Zelo znano je tudi, da tipkanje v možganih ne ustvari toliko nevronskih povezav, kot jo pisanje z roko. Ždenje za ekrani je še posebej škodljivo za otrokov razvoj. Namesto, da bi se gibali, sedijo. In če pretežno sedijo, postanejo možgani leni. Motorika je slaba in teža telesa prevelika. Da o vsebinah, ki se v glave in čustva otrok, pa tudi odraslih, ki niso sposobni kritičnega mišljenja, pretakajo preko digitalnih naprav, sploh ne pišem. Ampak, ni vse tako črno.
Digitalizacija omogoča tudi več svobode posamezniku. Ok, zaenkrat preskočimo tisti del, ki se tiče odvisnosti od sistema oz. ko nas sistem preko digitalizacije zaplete v svoje mreže. Vsekakor pa je posamezniku preko digitalizacije omogočen dostop do večine znanja, ki ga imamo. Znanje, iz vseh koncev sveta, nam je na voljo preko e-knjig, video posnetkov, blogov itd. Na voljo nam je znanje, ki so si ga tekom delovanja pridobili drugi ljudje in ga sedaj delijo preko pisanja blogov in snemanja videov, ki jih potem naložijo na you tube in podobne platforme. Kako fantastično je recimo gledati video nekoga, ki razlaga, kako napraviti filter za vodo. Ali kako popraviti avto. Ali kako naslikati nekaj. Mnogi ljudje, navadni ljudje, to svoje znanje tudi vnovčijo in živijo od njega. Saj je na spletu prisotnih veliko bedarij in neverjetnih neumnosti. A človek, ki ima vsaj malček razvito kritično mišljenje, se vsem tem neumnim in škodljivim vsebinam, z lahkoto izogne.
Ena izmed posledic digitalizacije in prostega dostopa do znanja, bo v prihodnosti tudi propad šole, kot jo poznamo. Njen konec se nezadržno bliža, saj šola nima več monopola nad informacijami in znanjem, ki ga je imela v preteklosti. Danes se lahko naučiš vsega, pa čeprav v življenju še nisi prestopil šolskega praga. Verjetno velja prav nasprotno: če ima človek možnost, da mu ni treba obiskovati šole in se lahko uči v lastni režiji, se bo naučil veliko več in lažje in spotoma razvil še svoje potenciale, kot pa če hodi v šolo. Šola zavira razvoj, v najboljšem primeru.
Digitalizacija je torej lahko zelo priročno orodje v življenju posameznika. Osvobaja ga. Digitalizacija v sebi nosi potencial, da človeka popolnoma osvobodi iz prijema sistema, ki služi le peščici ljudi. A ker je tako močno in priročno orodje, ga s pridom uporabljajo tudi tisti, ki si želijo popolnega nadzora nad ljudmi. Eden takih prijemov je tudi želja digitalizirati vzgojno-izobraževalne procese v vrtcih in šolah. Nič ni bolj uničujočega za človeški duh, kot digitalizacija dogajanja v institucijah.
Zakaj? A ni tako, da digitalizacija osvobaja posameznika? Da, če je posameznik dovolj moder in samostojno razmišljujoč, da jo zna konstruktivno uporabiti. Pomislite spet na blogerje, vlogerje, alternativne medijske kanale, ki širijo informacije, ki so resničnejše od main stream narativ, ipd.
Kaj pa digitalne naprave v rokah otrok in odraščujočih mladih? Mlajši kot je otrok, bolj škodljive so digitalne naprave za njegov razvoj. Namesto, da bi ga osvobodile in bile zgolj njegovo orodje, zavirajo razvoj njegovih možganov in ga zasvojijo. Torej, na otroke ima digitalizacija ravno obraten učinek: ne pomaga jim, ne osvobodi jih, temveč jih ujame v svoj primež oz. bolje v primež tistih, ki si prizadevajo za popoln nadzor, saj preprečuje, da bi otroci razvili mislene sposobnosti, čustveno inteligenco ter gibalne sposobnosti. Skratka, za otroke uničujoče na vseh nivojih.
Še ena prispodoba. Imam kužka, ki mu je ime Frčo. Frčo se rad vozi v avtu. Vendar ga ne vozi on. Jaz vozim. Ali moj mož. Če bi Frčotu dovolili, da bi se sam z avtom odpeljal na sprehod v Iški vintgar, recimo, bi bila to katastrofa. Ne samo zanj, tudi za nas in še koga. Ne bi razbil zgolj avta in ogrozil sebe (ali ša kaj hujšega), temveč tudi druge udeležence v prometu. No, Frčo za volanom, je kot otrok s pametnim telefonom ali tablico v rokah.
Za zaključek: digitalizacija – da, ali ne?
Da, v rokah zrelega posameznika.
Ne, v rokah otroka ali kot orodje za vzgojno-izobraževalne procese v vrtcih in šolah.