Danes se mnogi pogosto sprašujejo: Le zakaj se otroci nočejo učiti? Zakaj nočejo pomagati pri vsakdanjih opravilih? Zakaj ne spoštujejo odraslih/avtoritete? Zakaj ves čas visijo na pametnih telefonih? Kot, da si ne bi želeli našega vodstva, kot da ne bi želeli preživljati časa z nami, odraslimi.
Če temeljito raziščemo to situacijo ugotovimo, da je takšno obnašanje otrok precej logično. Ampak najprej se moramo raziskovanju te situacije zares posvetiti in ne zamahniti z roko, čaš ah, to so mladi. Tudi mi smo bili taki.
Sedaj pa zares pomislite nase. Koga upoštevate? S kom želite preživljati svoj čas? S tistim, ki igniorira vaše potrebe, ima do vas ‘top down’ odnos in vas sili v to, kar on sam meni, da je najboljše in se nujno mora zgoditi, ali s tistim, ki vas posluša, spoštuje, se zanima za vas, vam daje občutek varnosti in enakovrednosti? Mislim, da je odgovor jasen in da mi ga ni potrebno napisati.
Nato se zazrite vase, v svoje misli in občutke, iskreno, in se vprašajte naslednje: “Kakšen je moj odnos do mojega otroka? Ali ga poslušam in znam zaznati, kaj se v njem dogaja? Kaj občuti? Kaj misli? Me sploh zanimajo njegove želje, zanimanje, vrednote? Gojim morda prepričanje, da so otroci pač nevedni in jim je potrebno privzgojiti določene vzorce obnašanja in jim v glavo vsaditi določene misli in ideje in prepričanja?” Tako nekako izgleda samoizpraševanje kot oblika samorefleksije.
Za ta zapis ni pomembno, kako ste si odgovorili na zgornja vprašanja. To je pomembno za vas in vaš odnos z otrokom. Zagotovo pa se morate zavedati, da če otrok ob vas ne doživlja občutka, da je sprejet takšen, kakršen je, da vam veliko pomeni, da vas zanima, kaj čuti, o čem premišljuje in kaj počne, vas ne bo jemal resno. Še posebej, če ima na voljo nešteto priložnosti druženja z vrstniki, s katerimi pa se lahko poveže. Bodisi tako, da imajo enaka ali podobna zanimanja, bodisi zaradi potrebe po pripadnosti. Če otrok nima občutka, da pripada vam oz. da je del vaše družine, bo to iskal drugje – pri vrstnikih. In tako se prepad med vami in vašim otrokom iz dneva v dan poglablja. Dokler… otrok svojega srca dokončno ne podari vrstnikom in s tem zablokira, vsaj za določeno obdobje, svoj proces psihološkega zorenja.
Občutek pripadnosti je torej silno pomembna potreba otroka. Le redki so tisti otroci, ki ga nimajo oz. ga ne potrebujejo za svoj razvoj. Vendar občutek pripadnosti ni najpomembnejša potreba, kot bi si morda mislili.
Najpomembnejša potreba otroka in vsakega človeka je potreba po RAZVOJU. Kar poglejte okoli sebe. Naravo. Vse v naravi se razvija. Vse. Rastline, živali, tudi človek. A si predstavljate dojenčka, ki ne bi rasel? Če se to zgodi, je nekaj hudo, hudo narobe. Nima pa zgolj človeško telo v svojih celicah vgrajene rasti in razvoja. Enako je na našem čustvenem in miselnem nivoju.
Na čustvenem nivoju se človek iz egocentričnega bitja razvija v vedno bolj odprto, empatično, spoštljivo in sočutno bitje, ki razume druge. Ker v prvi vrsti razume sebe. To dvoje gre z roko v roki.
Na miselnem nivoju velja enako. Razvoj v tej razsežnosti zaznamuje odprtost duha. Človeka zanima svet okoli njega, želi spoznati delovanje narave, rastlin, živali in soljudi. Zanima ga družbeno življenje, zanima ga preteklost in tudi kakšna prihodnost se nam obeta. Sposoben je ustvarjanja podob, s katerimi vpliva na lastno prihodnost, z njimi pa tudi soustvarja skupno prihodnost.
Če otrok ni deležen primerne vzgoje in izobraževanja, se pač ne bo razvijal. No, razvijal se bo minimalno, tako kot se do neke mere razvija tudi telo, četudi zanj ne skrbimo. Zagotovo pa enkrat pride do točke, ko telo obupa in se preda zanemarjanju in posledicam le-tega. Enako se zgodi čustvom in razumu. Predajo se. Postanemo bolani, egoistični (v pozitivnem – it’s all about me, me, me ali negativnem – oh, ubogi jaz, žrtev – smislu in vse nianse vmes) in neumni ter omejeni. Iščemo poti, ki nas popeljejo v stanje neobčutljivosti. Ekrani so ena taka pot. Pametni telefoni tudi. Težko vzpostavljamo in vzdržujemo pristne človeške odnose. Pa smo na začetku tega zapisa. In pri ponovnem preizpraševanju samega sebe: "Ali v odnos z mojim otrokom ustvarjam takšne pogoje, da bo on/ona rasel/a in se razvijal/a?"
Katera je najpomembnejša potreba otroka?
Zapisi