Eden največjih problemov šolskega sistema je ta, da ni originalen. Kaj mislim s tem? Šole zelo nerodno oponašajo eno zelo naravno dogajanje v življenju vsakega človeka. Učenje. Ali bolj točno, šole so ukradle učenje življenju in ga zaprle med svoje štiri stene.
A ni to malo preveč ostra trditev? Ne, prepričana sem, da ni. Koliko mladih po končani uradni šolski poti reče, da se učenja ne bodo nikoli več ni ti pritaknili? Preveč. Na srečo, to pri mladostniku, ki je ohranil vsaj eno majhno notranjo življenjsko iskro, sploh ni mogoče. Učenje je kot dihanje. Učimo se, ker drugače ne moremo. Največkrat sploh ne vemo, da se učimo.
Ja, učenje postane kot dihanje, ko je vir navdiha naše zanimanje. Ali situacija v kateri smo se znašli. Ali projekt, ki ga želimo izpeljati. Ali zgolj prelepa okolica, ki jo občudujemo.
Opisala bom dva primera, ko je naše življenjsko okolje postalo vir navdiha za učenje.
Doma imamo kokoške. Kokoške so izrazito hierarhična bitja. Imajo šefa in potem sledi cela lestev ostalih šefic, ki pa so šefaste ravno toliko, kolikor je visoka stopnička, na kateri stojijo. No, ena kokoš je vedno na dnu, torej ultimativna ne-šefica. Pri nas je to naša Gerda. Verjetno je zato ultimativna ne-šefica, ker je tudi ultimativno ne-kurje bitje. Pač. Drugačna je. Svoje težave je sprva reševala tako, torej da je druge kure niso kljuvale, da si je našla svoje mesto v kozjem hlevčku. Koze so namreč zelo tolerantna bitja in Gerde še opazile niso. Ampak, ostale kurje šefice se s tem, da se je Gerda fizično preselila, niso zadovoljile. Ne, ne ne. Sedaj so ji začele preprečevati, da je jedla. In ker imata naša skrbnika perutnine ogromno dela, sta Gerdo v zadnjem času malce prezrla… Pač, kure se niso več kregale in mislila sta, da je hierarhični problem rešen. No, pa ni bil.
Prejšnji teden moj K zjutraj zaskrbljeno pride k meni in reče: “Mami, a veš, da Gerda ne more hodit dobro. Kar zanaša jo in pada.” Hitro letimo h kokošnjaku in ja, Gerda se maje na nogah.
“Hitro jo dvigni, jo bomo izolirali.” In že je Gerda v ‘karanteni’, ker nikoli ne veš, morda gre za kakšen virus, ali kaj podobnega. Ne seme se prenesti na ostale. Gerdi smo dali jesti in piti ločeno in na naše presenečenje, je začela dobesedno žreti.
“O, joj, očitno je tako lačna, da je prešibka, da bi hodila.” rečem. Hkrati sem si oddahnila, a sem bila tudi nejevoljna zaradi krutosti kokoši, ki so Gerdi preprečevela dostop do hrane. Jah, narava je sicer lepa, je pa tudi kruta. Vsaj iz naše človeške perspektive. Nasednji dan je sicer Gerda že veselo tekala okoli hiše in uživala v svobodi izven kurnika.
Čez nekaj dni je sledila učna ura. Ko sva ze z Jjem peljala v Grosuplje, mi je pripovedoval o svojjh doživljanjih in opažanjih glede druženja s svojimi tovariši. “Mami, zakaj nekateri otroci ne marajo kakega drugega otroka? Kaj moram potem jaz storiti, če to opazim?” Zelo očitno je prav po znanstveno posploševal, ker sploh ni omenjal imen, niti situacije, ki jo je imel v mislih. Dogajanje v našem kurniku mi je v tem trenutku prišlo zelo prav. In sem mu rekla: “Veš, otroci, pa tudi odrasli, so včasih kot naše kure… Kljuvajo ali izločijo tiste, ki jim zaradi tega ali onega razloga, niso všeč. In jih včasih tudi ranijo ali kako drugače prizadanejo. To ni lepo. Vprašal si me, kako moraš v tem primeru ravnati. Spomni se, kako smo mi ravnali takrat, ko so naše kokoši Gerdo izsztradale. Kaj smo storili?”
“Ja, umaknili smo jo in ji ločeno dali za jesti.” odgovori J.
“Tako je. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da smo ji pomagali na način, da je bila spet v redu. Kako bi torej ravnal, če bi videl, da se otroci grdo obnašajo do drugega?”
“Hmmmm, nekaj bi moral narediti, da bi mu pomagal.” reče J.
“Tako ja. Ampak ta pomoč je odvisna od situacije. Včasih je pogovor dovolj. Da rečeš, da takšno ravnanje ni ok. In poveš zakaj? Da smo ljudje prijateljska bitja in da moramo razumeti eden drugega. Da zmerjanje boli… Tako kot Gerdo boli, ko jo druge kokoši kljuvajo.” rečem.
J v tišini prikima, jaz pa nadaljujem: “Lahko pa bi ugotovil, da imajo otroci razlog, da se spravijo na tovariša. Recimo, da je nalašč goljufal, ali kaj podobnega. Kaj bi pa potem storil? Bi se stepel? Bi goljufivca ‘na gobec’?”
J se zasmeji in reče: “Mah, neeee, seveda ne. Razložil bi, da goljufanje ni lepo in da ni iskreno in pošteno in da so drugi potem lahko žalostni, če jih ogoljufaš.”
Uaaau, sem bila kar ponosna na mojega fanta, ko sem videla, kakšne vrednote goji v sebi.
“Ampak, mami, včasih tudi, če rečem, da porivanje ni v redu, ne zaleže. Kaj pa potem?”
“Ja, včasih pogovor ni dovolj. Takrat je najbolje, da pokličeš kakšno odraslo osebo na pomoč. Še posebej, če pride do tepeža. Moraš se pa zavedati, da spori so in da jih ni vedno mogoče rešiti. Moraš se postavit zase in za tisto, kar je prav, a ne pričakovati, da bo to vedno rešilo zadeve. Včasih spori ostanejo. Največkrat se tekom časa sicer zgladijo. Pozabimo nanje, pridejo druge stvari, s katerimi se ukvarjaš itd. Včasih pa slab občutek zaradi spora ostane. Zato moraš znotraj postati tako močen, da te to ne potre. Da nisi žalosten zaradi tega. Primer: K ne mara, da lovci streljajo živali. In bi lahko postal zeloooo žalosten, ker pač ne more lovcem preprečiti, da bi streljali živali. In bi bil cele dni žalosten in bi se sekiral zaradi tega in potem ne bi mogel dobro skrbeti za svoje kokoške. Kako bi to bilo? Bedno, a ne. Uboge naše kokoši, ker žalosten K ne bi mogel zanje dobro skrbeti. K mora biti znotraj sebe tako močen, da premaga žalost zaradi tega. Da ve, da lovci pač ubijajo živali, ampak hkrati je on sam tako močen, da ni žalosten in lahko z lahkoto skrbi za svoje kokoške. Razumeš?”
J prikima. In v tišini se peljeva dalje. Nisem sicer čisto prepričana, da je razumel, vem pa, da sem, če ne drugega ‘posejala seme’ v njegov razvijajoči se um.
No to je bila učna ura iz socializacije, sedaj pa k matematiki. Ta primer bo ‘obratno sorazmeren’ s pravkar opisanim.
Ped nekaj tedni se zavem, da z Jjem še vedno nisva spoznavala merskih enot. Vir učnih listov za matematiko imam na eni spletni strani za homeschoolerje. Poiskala sem učne liste z merskimi enotami, jih sprintala in dala Jju v reševanje. Km, m, dm, cm, mm. V pol ure je v čisti tišini rešil vse, brez napake, s tem, da nisva imela niti ene konkretne učne ure o merskih enotah. Kako je to mogoče?
“J, ja kako pa to, da ti to vse znaš?”
“Jah, mami, to jaz kar vem. Imam ta pravi meter, tisti, ki se ven potegne. 5 metrov je dolg. To je 500 cmjev in 50 dmjev… Aja še mm… 5000 mmjev je v tem metru (celoten meter, ne meter kot merska enota).” In se mi navihano nasmehne.
Je pa res, da moja fanta konkretno veliko delata zunaj, okoli hiše, na vrtu, z živalmi. Ves čas sta v pogonu. Vsak ima svojo škatlo z orodjem, vsak svoje zadolžitve. Skratka, akcija non stop. Skrb za živali, delo z lesom, z rastlinami. Čisto sem fascinirana, kako veliko se otroci naučijo sami, če jim le damo svobodo. V bistvu menim, da je šola postala tako neživljenjska, da bi bilo čisto vseeno, če otroci vanjo sploh ne bi hodili. Ker jih okolje samo lahko nauči vsega, kar potrebujejo. Predpogoj sta seveda ohranjeni radovednost in proaktivnost. No, to dvoje pa šola prevečkrat in to zelo učinkovito zatre.