Za šolanje in vrste pedagogik sem se začela zanimati, ko je bila hči stara približno 4 leta. Še dve leti me je torej ločilo od, v marsikaterem primeru ‘usodne’, prepustitve otroka v roke institucije. To mi ni prav nič dišalo, zato sem se vrgla v raziskovanje vseh tem, ki so povezane s šolo in učenjem in poučevanjem. Na tej poti raziskovanja sem naletela na Tedex govor Sira Kena Robinsona, v katerem je opisoval, kako je javni šolski sistem pravzaprav podoben oz. celo preslikava tovarniškega življenja. Kot tekoči trak. In tako je še danes, 12 let kasneje. Spremenilo se ni praktično nič, razen tega, da so se zahteve do otrok še povečale.
Ker si nisem želela, da moj otrok postane šolsko-tovarniški produkt, sem jo začela šolati na domu. Tekom teh devetih let, ko je bila šolarka na domu in smo vso snov predelali v domači režiji, sem spoznala globine in širine učenja in poučevanja ter hkrati s tem, vse golobine in širine negativnih vplivov, ki jih ima šola na otrokovo čustveno in mentalno blagostanje.
Po mojem mnenju šolskemu sistemu ni več pomoči. Moral bo ‘crkniti’, hočeš nočeš. Prihaja novo obdobje, ki zahteva nove pristope k učenju in poučevanju. A kakšne? Na srečo je tako, da nove stvari, ki jih ponotranji družbeno življenje, vedno vzniknejo na podlagi praks, ki jih že izvaja ena mala skupinica ljudi. Ja, prav ste uganili: šolanje na domu.
Šolanje na domu, je po mojem mnenju, prototip šolskega sistema oz. načina šolanja v prihodnosti. Glavni elemeni takšnega šolanja so:
1. Učenje poteka znotraj odnosa med otrokom in mentorjem.
2. Učenje poteka individualno in ne v skupinah. Funkcioniranja v skupinah se otrok uči znotraj družine in kasneje kot vajenec, ko se uvaja v vlogo, ki jo bo prevzel v širšem družbenem življenju.
3. Učenje ne poteka v učilnicah, temveč v različnih okoljih; tistih, ki so najbolj primerni za usvojitev določenega znanja ali razvoj določene sposobnosti.
4. Učnih načrtov ne bo več, saj bodo učno snov narekovala otrokova zanimanja in potrebe po dolčenem znanju in sposobnostih, ki vzniuknejo iz vsakdanjega življenja ali otrokove notranjosti.
5. Otrokom je na voljo široka paleta učnih pripomočkov.
6. Ocenjevanja ni, zgolj spremljanje otrokovega napredka.
Takšen način izobraževanja otrok ponekod že poteka. In to v okviru šolanja na domu. Na Zahodu imajo šnd starši možnost, da svoje otroke izobražujejo tako, kot sami presodijo, da je najbolje. Mnoge mamice, ki so tekom izobraževanja svojih otrok, zanje ustvarjale najrazličnejše učne pripomočke, so jih uredile v neko smiselno celoto in tako ustvarile učni načrt, ki ga lahko kupijo in uporabijo tudi drugi šnd starši.
Poleg tega nastajajo številne online šole, ki nudijo podoben način izobraževanja. Staršem nudijo pomoč v različnih oblikah: od celotnega učnega načrta z učbeniki in delovnimi zvezki, do tega, da zgolj pomagajo pri izdelavi portfolia in spričevala. Starši lahko za otroka izberejo individualen program, ki je po navadi online, ali pa tudi učenje v skupinah, sodelovanje v projektih in taborih. Skratka, te na novo nastale online šole nudijo razliko paleto učnih programov in se od javnih šol razlikujejo kot dan od noči.
V Sloveniji se žal teh možnosti ne moremo poslužiti (razen izjem), ker naša država zahteva, da šolarji na domu na koncu leta opravljajo izpite iz predmetov, ki jih sama določa. A to ne bo vedno tako. Tudi šolski sistem in naše navade glede izobraževanja in šolanja, tj. pošiljanje otrok v šole, se bodo enkrat spremenili. Resda se te spremembe ne bodo odvile z lahkoto in lahkotno - saj veste, pravijo, da je navada železna srajca - odvile pa se bodo zagotovo. Brez ali z našo pomočjo. Jaz izbiram slednje.