Kritike šolskega sistema so nekaj, s katerim se srečujemo vsak dan. Kritiziramo ga tako starši - kot njegovi uporabniki - kot tudi učitelji - kot njegovi izvajalci. Mnogo ljudi torej ni zadovoljnih s šolskim sistemom.
Kaj pa so sistemi? Zakaj sploh imamo sisteme?
Verjetno se bo vsakdo strinjal s trditvijo, da smo ljudje individualna in družbena bitja hkrati. Kot individualna bitja imamo svojo, unikatno pot razvoja in delovanja, kot družbena bitja pa se radi združujemo in povezujemo z drugimi in oblikujemo življenjske skupnosti. Zaradi potrebe po harmoničnem življenju, torej, da večina posameznikov deluje usklajeno, so nastali sistemi. Ja, sistemi so nujni za to, da se iz človeškega življenja izključi kar se da veliko kaosa in s tem tudi bolečine in trpljenja. Težava nastane takrat, ko sistemi postanejo preveliki in zato preveč rigidni. Ne služijo več ljudem, ampak postanejo sami sebi namen. Postanejo kot velike pošasti, ki se hranjijo s človeškim delovanjem. Ljudje postanemo njihovi sužnji. Delujemo in živimo in dihamo zato, da služimo sistemom. A tega največkrat sploh ne opazimo.
Prav to se je zgodilo tudi s šolskim sistemom. Postal je sam sebi namen. Kot velika pošast, ki golta um in čustva in energijo otrok. Od otrok zahteva, da so velik del dneva v šoli. V velikih razredih. Točno določene učne vsebine. Točno določeni učni cilji. Točno določeni standardi znanja. Ocenjevanja. Samo, da otrok ne bi dobil niti kančka svobode, da bi se lahko razvijal po svoji naravni poti. Učitelji so kot žlice, s katerimi sistemska pošast vse to – ume in čustva otrok - baše v svoja požrešna usta. Poučujejo to, kar zahtevajo učni načrti. Poučujejo na način, ki so se ga naučili na pedagoškem faksu. Karikiram, seveda. Da je slika bolj jasna. Šolski sistem seveda služi še enemu drugemu sistemu. A o tem morda kdaj drugič.
Ko ti nekaj izpije preveč življenjske energije, se začneš spraševati, kaj za vraga se dogaja. Negativnih izkušenj v šolskem življenju je, vsaj tako se zdi, čedalje več. Čedalje več vrstniškega nadlegovanja. Čedalje več otrok z odločbami. Čedalje več otrok, ki šole ne marajo. Znaki, da otrokom odteka življenjska energija. Da jim jo nekaj pije. Starši seveda zahtevajo spremembe, da se situacija reši.
In potem se prenavljajo učni načrti, dodajajo predmeti, pišejo novi učbeniki. Le vzroki za vso to dogajanje nikogar ne zanimajo. Ampak res nikogar. Niti otrokovih staršev ne. Zakaj? Ker njihova odstranitev zahteva tako temeljito preobrazbo šolskega sistema in celo družbenega življenja na sploh, da si večina ljudi tega sploh predstavljati ne more, kaj šele, da bi bila voljna spremembe izpeljati.
Pa vendarle nas nekaj norih pionirjav hodi naokoli. Starši in učitelji, ki si upamo utirati in ubirati nove poti. Radikalno drugačne. Sama sicer nisem ljubiteljica sistemov, a čas, ko ljudje sistemov ne bomo več potrebovali, še ni napočil. Sistemi so še vedno nujni. Morajo pa biti taki, da služijo človeku. Njegovemu razvoju. In niso sami sebi namen. Služijo človeku.
Šola mora služiti otroku. Šola mora biti podrejena otrokovemu razvoju. Šola mora biti zgolj orodje, ki otroku pomaga, da razvije samega sebe. Šola ni glavna. Otrokovo življenje se ne vrti okoli šole. Šola je organizirana tako, da podpira otroka. Da je njemu na uslugo. Otrok je glavni igralec v svoji učni zgodbi, šola je postranskega pomena. Da ustvarimo tako šolo in tak šolski sistem, ki bosta podpirala otroka in njegov razvoj, moramo poznati otrokove potrebe:
1. Potreba po odnosu z starši (ali skrbniki), v katerem otrok razvije zaupanje do njih.
2. Potreba po rasti in razvoju in zorenju.
3. Potreba po sreči.
4. Potreba po redu.
5. Potreba po uspehu pri učenju in eksperimentiranju.
Šolski sistem bo torej moral omogočati učenje znotraj odnosa. Učenje bo moralo potekati na način, da bo pripomoglo k rasti in razvoju in zorenju otroka. Učenje bo moralo potekati tako, da bo hkrati spoštovalo otrokovo integriteto in individualne potenciale ter usmerjalo čustva, misli in energijo v smer, ki je v skladu z otrokovo notranjo naravo. Ob takšenm učenju bo otrok doživljal uspeh. Učni izzivi bodo morali ustrezati otrokovi razvojni stopnji; ne bodo smeli biti prezahtevni, a hkrati bodo morali otroka izzvati v tej meri, da bo naredil korake naprej v svojem razvoju in tako vedno znova presegal samega sebe. Na ta način bo razvijal zdravo samozavest. In doživljal notranjo srečo.
Kako bo v praksi to izgledalo? Zametki za tak šolski ali bolje izobraževalni sistem že obstajajo. Ker je tale zapis že dovolj obsežen, bom te zametke opisala v naslednjem zapisu.
Šolska pošast in šola prihodnosti
Zapisi