Morda bo tole malo kontoverzna tema, a vseeno se mi zdi, da je pomembno, da se zavedamo tega, o čemer bom pisala. Eden največjih problemov v družbi je po mojem mnenju to, da ljudem več pomeni skupnost, kot pa razvoj posameznika oz. razvoj samega sebe. Veliko večji pomen dajemo temu, da smo del skupnosti - kaj drugi hočejo od mene? - kot pa temu, da smo posamezniki, s svojo življenjsko potjo - kdo sem jaz, kaj je smiselmojega življenja?. V bistvu mi je to prav fascinantno. Torej, kako malo cenimo svojo posameznost in kako vse svoje upe polagamo v skupnost. V čem je fora?
Danes je bil lep sončen dan in sedela sem na klopici za hišo ter opazovala naše race, kako so uživale v kopanju v bazenčku in pašnji na travi. Race so ful zanimiva bitja. Zelo so navezane ena na drugo. Kadar se počutijo ogrožene, so kakor eno bitje. Stisnejo se skupaj, ker se tako lažje ubranijo pred predatorjem, pa čeprav je na domačem dvorišču predator čista fikcija. Kadar se počutijo varne, je zgodba popolnoma drugačna. Pasejo se vsaka zase, vsaka zase s kljunom rije po travi in išče hrano, hodijo vsaka v svojo smer ‘za svojim kljunom’. Če se čutijo še posebej varne, se zgodi tudi, da se močno oddaljijo druga od druge. Naša Pepika, najmanjša, je prava individualistka. Hodi po svoje, ne meni se za ostale. Celo počiva daleč stran od svojih ‘sestric’. Ko pa začutijo ‘nevarnost’, so v trenutku skupaj, ena ob drugi. Kot eno bitje, z eno samo identiteto.
Mar ni pri človeku čisto enako? Kadar se nahajamo v okolju, v katerem se počutimo varne, se sprostimo, globoko zadihamo in se začnemo ukvarjati s svojimi željami, s hobiji, z osebnostno rastjo, sprašujemo se, kdo pravzaprav smo, kaj je smisel našega življenja, vizualiziramo si lepo prihodnost itd. Ja, saj se tudi družimo in povezujemo, ampak to povezovanje poteka popolnoma spontano in naravno, kot obogatitev osebnega življenja.
Kadar pa se počutimo ogrožene, smo kot race ali pa kakšna druga čredna žival. Iščemo eden drugega, iščemo skupni imenovalec, skupno identiteto, kar daje občutek, da smo močnejši in se tako lažje zoperstavimo tistemu, ki nas ogroža. V bistvu gre za čisto naravne instinkte, zaradi katerega prevzamemo vloge plena in plenilca. Precej bazalen in čisto nič sofisticiran nivo zavesti. Nič posebnega.
To, da živimo v varni družbi (čeprav je tudi ta varnost dobra tema za dobre debate), je dober znak. Človek v njej lahko razvija svojo posameznost, svoje individualne lastnosti in danosti, ki so včasih tudi unikatne in kot take prispevajo k razvoju družbe. Se pa zgodi, da družba – vrednote in vzorci obnašanja - ne dovoli razvoja posameznika in zato začne stagnirati. Rezultat = slej ko prej propad in razkroj.
Obstaja pa še en instinkt. Prosim, komentirajte v komentarjih, če menite, da se motim.
V svojem življenju se po svojih najboljših močeh trudim vsak dan ustvariti takšno družinsko okolje, v katerem se moji otroci počutijo varno. To doživljam kot instinkt. Ne morem da ne bi ustvarjala okolja, v katerem moji otroci lahko sporščeno dihajo. Brez bojazni, da bodo izpostavljeni situaciji, kateri niso kos. To semi zdi ta sveta naloga družine. Ko je otrok sproščen, se lahko razvija nemoteno. To je nujen pogoja za zdravo samozavest, ki jo bo potreboval kasneje v življenju, da se bo lahko soočal z življenjskimi izzivi, ki so po navadi polni frikcije. Ampak, to ni razvajanje, kot bi mnogi rekli. To je zadovoljitev potrebe po razvoju in zorenju- za razvoj človek (otrok, odrasel) potrebuje svobodo in varnost.
Ja, frikcija, ogroženost, napadi drugih, posamezniku omogočijo razvoj, ampak samo do določene mere. Da razvije določene čustvene in miselne sposobnosti. Zaporedje korakov gre v grobem po mojem nekako takole:
1. Zgodnje otroštvo: 100% varnost (itak se ne da, je pa ideal), da otrok čuti, da ima podporo, da je sprejet tak, kakršen je.
2. Srednje otrorštvo in najstništvo: izpostavljenost izzivom, ki jim je večinoma kos in če jim ni, da mu nudimo podporo.
3. Odrasla doba: samostojno soočanje s problemi. Če je bil čas odraščanja tak, da se je otrok čutil sprejetega in da je dobil izkušnjo podpore, bo imel v odrasli dobi razvito zdravo samozavest in mu soočanje z življenjskimi izzivi, sploh ne bo problem.
To je seveda zgolj in samo nek splošen vzorec. Kako bo razvoj potekal je zelo odvisno od otrokovega karakterja in njegove življenjske poti, ki je zarisana v blueprintu, če se lahko tako izrazim.
Glavno sporočilo tega zapisa je v tem, da bi se človek moral dvigniti nad instinkt, ki določa vzorec obnašanja žrtev/plen – predator. Ko težimo k skupnosti zato, ker se počutimo sami nemočni, smo plen, kot race, ki se počutijo ogrožene (in se hočejo rešit pred smrtjo). Ko želimo druge nadvladovati in nadzorovati, smo predator, kot tiger, ki napade antilopo zato, da bi sam ušel smrti (zaradi lakote). Človek pa je neskončno več od the dveh vlog. Človek je bitje Narave. Narava ga je ustvarila zato, da se prekine ta vzorec plen – predator. Človek lahko razvije svoj individuum. Tudi urazvoj v individuum je naravni instinkt. Še naše race gredo svojo pot, stran od črede, če se počutijo varne. Ko je človek individuumu, nima prav nobene želje po nadzoru in obvladovanju drugih, prav tako pa ne pusti, da ga kdo drug nadzira in mu ukazuje, kako živeti. Ampak, oh, joj, to so tako dolgi procesi. Vse preveč ljudi se še vedno identificira z žrtvojo oz. plenom in vse preveč ljudi podleže skušnjavi nadzorovanja, manipuliranja in obvladovanja drugih in se tako identificira z vlogo predatorja.
No, jaz se te igre ne grem. A ni lahko, kajti na vsakem koraku se srečam z ljudmi žrtvene vrste na eni strani ali pa predatorske na drugi. Zato pa naša družba izgleda tako kot je. Polna frikcij, laži, manipulacij in posledično bolečine.