Nič kolikokrat sem slišala tožbe staršev v stilu: “Moj otrok je tako utrujen od šole. Sploh nima motivacije za učenje. Snovi ne razume. Učno pomoč potrebujemo.” Po več kot desetih letih šolanja na domu in raziskovanju tematik, ki se tičejo otrokovega razvoja in učenja, me te tožbe prav nič ne čudijo. V bistvu so prav pričakovane in bi bilo čudno, če jih ne bi bilo.
Če bi moj srednji sin hodil v šolo, bi se znašla v čevljih tistih, ki se pritožujejo. Branje mu je namreč bilo od nekdaj nezanimivo. Rad je poslušal zgodbe in pravljice, a ne toliko, da bi se sam naučil brati. Pač, ni hotel brati. Raje se je učil o vsem drugem, samo brat ni hotel. Rast in razvoj rastlin, sta mu bila v nulo zanimiva. Vulkani in dogajanje v notranjosti zemlje, so mu bili fascinantni. Živali, še posebej ptice, so ga očarale. Najbolj pa ga je zaposloval njegov kup gnoja. Še vedno ga. Kako se dela gnoj? Katere živalice živijo v njem? Kakšen proces se dogaja, ko slama in žagovina in kozji kakci razpadajo? No, to ga je zanimalo. Branje pa ne. Nisem ga silila v branje. Nikoli. Pač, bere, kot bere. Sedaj dobro bere, da ne bo pomote. Vendar mi ni žal, da ga nisem silila v branje.
Zakaj je tako pomembno, da otroku pustimo, da se uči, v tem primeru branja, v lastnem tempu? Ne samo zato, da mu ne priskutimo učenja. Tudi zato, ker tekom naravnega razvoja branja, otrok ozavešča to, kar dela narobe ter napake popravi. Samostojno, ni ga potrebno popravljati. Otrok sam opazi svoje napake, ker je na učenje branja razvojno pripravljen. Če otroka silimo v branje, v njem zbujamo negativne občutke, največkrat frustracijo in občutek nesposobnosti. Svojih napak ne bo opazil, ker se bo boril z negativnimi čustvi in ne bo osredotočen na branje. Spomnim se, ko smo nekega sončnega popoldneva z mojima fantoma sedeli na igrišču naše vaške gostilne – imeli smo krasen razgled v dolino – ob dobri kavi in sadnim sokom brali pravljico o čudežnem žitu. No, moj ta srednji jo je bral.
Med branjem opazi: »Joj, mami. A veš, kaj jaz delam, ko berem?«
»Ne, ne vem,« mu odgovorim.
»Preberem začetek besede in sploh ne preberem do konca, ampak kar zinem tisto, kar mislim, da je in potem ugotovim, da sploh ni to, ker beseda ne paše v stavek! In včasih pride ven nekaj zares trapastega.« Popraska se po nosu in doda: »Moram malo bolj počasi in pozorno brat.«
Od takrat naprej bere zelo pozorno.
Če hočemo, da bo otrok res dobro in temeljito razvijal svoje sposobnosti, mu moramo dati čas. Enostavno moramo pustiti, da dozori. Otrok, ki je razvojno zrel za usvojitev določene snovi in sposobnosti (branja, računanja, abstraktnega mišljenja itd), se učenju ne bo upiral. Seveda, če odrasli zagotovimo takšno učno okolje, ki bo v njem budilo motivacijo za učenje.
Skratka, bodimo pozorni na otrokovo razvojno stopnjo. Če se noče učiti, se vprašajmo, zakaj se noče učiti. Otrok ima vedno razlog, da se upira učenju. Morda pa samo ni dovolj zrel za določeno snov ali razvoj določene sposobnosti. Zorenju moramo dati čas. Tako kot paradižnika ne moremo prisiliti, da bo dozorel do 14. julija, ko nameravamo iz njega skuhati paradižnikovo juho, mar ne.
Zakaj se potrpežljivost pri poučevanju splača...
Zapisi